Indijski oreščki
Prijeten okus in koristna hranljivost sta indijske oreščke uvrstila med najbolj priljubljene oreščke. So zelo kalorične, z visoko koncentracijo koristnih nenasičenih maščobnih kislin, mineralov in vitaminov. Približno 60 % indijskih oreščkov se zaužije v različnih prigrizkih, večinoma praženih in soljenih. Približno 40 % se uporablja v slaščicah in pekovskih izdelkih, pogosto kot nadomestek za arašide in mandlje.
Prehrana in bioaktivne spojine
Indijski oreščki vsebujejo 1,4–30 % ogljikovih hidratov, 40–47 % maščob, 18–36 % beljakovin in le okoli 5 % vode. 100 g porcija surovih indijskih oreščkov vam bo zagotovila znatnih 553 kcal, 67 % dnevne vrednosti (DV, referenčni dnevni vnos) skupnih maščob, 36 % DV beljakovin, 13 % DV prehranskih vlaknin, 11 % DV ogljikovih hidratov, vitaminov B1 (37 % DV), B6 (32 % DV) in K (32 % DV); 110 % DV bakra, 82 % DV magnezija in 79 % DV mangana. Vsebina se razlikuje glede na sorto in okoljske razmere.
So tudi dober vir drugih mineralov in aminokislin, vključno z vsemi esencialnimi. Vsebnost lizina in treonina je dovolj visoka, da zadosti zahtevam za odrasle.
Med lipidi so pretežno koristne nenasičene maščobne kisline (80 %), prevladujejo oleinska in linolna kislina. Indijski oreščki lahko posledično znižajo raven holesterola lipoproteinov nizke gostote (LDL) in tveganje za koronarno srčno bolezen, tudi zaradi prisotnosti drugih bioaktivnih spojin, kot so tokoferoli, skvalen in fitosteroli, kot je beta-sitosterol.
Gojenje
Indijski orešček (Anacardium occidentale L.) je sorodnik manga in pistacije. Indijski oreščki so zimzeleni in lahko hitro zrastejo do 20 m, običajno pa dosežejo 8–12 m višine. Indijski orešček raste na koncu pomožnega sadja (lažno sadje), imenovanega tudi indijsko jabolko, ki zraste do 5–11 cm in dozori, da postane rumeno ali rdeče.
Indijski orešček raste v tropskih območjih do 1000 m nadmorske višine. Dobro je prilagojena tudi vročim nižinskim predelom z izrazito sušno sezono. Doma je v SV Braziliji, v Indijo in Afriko pa je bil uveden že v 16. stoletju. Danes ga gojijo predvsem v Indiji, Vietnamu, Slonokoščeni obali, Gvineji Bissau, Tanzaniji, Beninu, Braziliji ter drugih državah vzhodne in zahodne centralne Afrike ter jugovzhodne Azije.
Tradicionalno drevo indijskih oreščkov potrebuje tri leta za pridelavo pridelka in osem let, preden se lahko začne gospodarska žetev. Pritlikavi indijski oreščki, ki so visoki do 6 m, začnejo pridelovati že po prvem letu, gospodarski pridelki pa po treh letih.
Poleg gospodarskih koristi ima lahko gojenje indijskih oreščkov ključno vlogo pri stabilizaciji občutljivih ekosistemov. Tako kot mnoge druge pridelke (npr. kava) se uporabljajo za vzpostavitev heterogenih pokrajin z mozaiki naravnega habitata in kmetijstva, kjer lahko prebivajo tudi živali.
Uporablja
Jedrca: hrana (surova, kuhana, predelana v sir ali maslo, olje indijskih oreščkov), živalska krma.
Indijsko jabolko: sok, alkoholna pijača, hranljiva hrana, živalska krma; piškoti iz prahu indijskih jabolčnih tropin, pridobljenih po ekstrakciji soka.
Povzetek: surovina za industrijsko uporabo, proizvodnjo visoko vrednih izdelkov za živilsko, medicinsko, kemično in drugo industrijo maziva, hidroizolacije in barve. Tekočina iz indijske lupine je močno dražilec, njena uporaba pa je odvisna od industrijske predelave.
Odpadki indijskega jabolka se uporabljajo kot oblika energijske mletke, fermentiranih kultur, ki se uporabljajo v probiotikih ali za kondicioniranje tal v kmetijstvu.
Trg in proizvodnja
Svetovna proizvodnja indijskih oreščkov z lupino: 4,2 milijona ton leta 2020 (FAO), 2,44 milijona ton v Afriki (58,5-odstotni delež proizvodnje), 682 tisoč ton v vzhodni Afriki.
Glavne države proizvajalke na svetu: Slonokoščena obala, Indija, Vietnam.
Glavne države proizvajalke Afrika: Slonokoščena obala, Burundi, Benin, Burundi, Tanzanija, Kenija.